Naša družinska maskota, sivi žako. Izvaljen je bil v januarju 2002. Dobili smo zelo mladega, tako da smo ga mesec dni še ročno dohranjevali. Je neverjetno inteligentno bitje. Govoriti je pričel v sedmem mesecu in med njegovo govorico so besede kot: "Jaka lupčka dal, nisi priden, lupček moj, lupček moj, Jaka-Jaki moj, pil pil boš kej pil. Vode nikoli nima v posodi, vedno pove ko je žejen. Seveda pa med njegov nastop spada lajanje, oponašanje SMS sporočil, pogovarjanje po telefonu. V kletki ni nikoli, razen zvečer ko gre spat. Čez dan je na svoji igralnici polni igrač ali pa se sprehaja po hiši.

Ker se moji poslovni sestanki pogosto zavlečejo tudi v večer, me ponavadi čaka na svoji igralnici. Seveda bi ga žena prej odnesla v kletko, vendar se ne pusti. V trenutku napihne perje, kar pomeni, da bi verjetno ženo celo ugriznil. On me vztrajno čaka in ko pridem domov, no takrat gre gospod spat. Ima pa še eno alergijo. Na kravato. Samo da me vidi v kravati, takrat je najinega prijateljstva konec. Ve, da bom odšel, on pa končal v kletki. V trenutku je v kotu igralnice.

Ker si zaradi narave dela ne privoščimo daljšega letnega dopusta, se vsak konec tedna odpeljemo do naše camp prikolice v Umag. Seveda gre gospod Jaka z nami. Sedi na moji rami, opazuje okolico in gleda skozi okno. Zanimivo, še nikoli nas ni niti policaj, niti carinik na naši in Hrvaški meji nič vprašal. Ponavadi ko odprem okno samo vprašajo:"Ali ne bo pobegnil."

Navadili smo ga, tako kot naše Eklektuse, da je večino hrane. Sadje, zelenjavo, sadne brikete, riž. Med največje poslastice pa šteje sir, meso od piščanca, polnozrnati kruh. Skratka Jaka je neverjeten. Nekaj njegovih slik je v foto albumu.

Za konec. Živimo v norem svetu. Evropa, globalizacija, brezposelnost so besede, ki jih slišimo dnevno. Je pa nekaj neverjetnega. Kako lahko človeka drobno bitje napolni z energijo, ki jo v sodobnem svetu potrebujemo v neomejenih količinah, prijaznim pogledom in vragolijami, ki so del njegove narave. Za vse polnozaposlene osebe – je prava antistres terapija.