PULJENJE PERJA PRI PAPIGAH
Zastrašujoče dejanje, katerega si pri papigah nikoli ne želi noben ljubitelj, pa vendar se to dogaja. Perje je podoba zdravstvenega stanja papig. Videz perja nam pove o celotnem fiziološkem in psihičnem stanju papige. Motnje niso redek pojav in pogosto ob puljenju pogosto ne poznamo točne diagnoze zakaj se to dogaja. To je zelo vznemirljivo in zaskrbljujoče stanje za lastnika, predvsem pa za papigo. Velja pa za eno najtežje ozdravljivih bolezni.
Perje je življenje papig. Brez perja papiga v naravi ne more preživeti. Zato lahko opazujemo naše ljubljenke, koliko časa dnevno vsak dan, dan za dnem posvečajo čiščenju svoje obleke. Negovano in lepo perje papigi v naravi pomeni preživetje. Papige si ga negujejo s kljunom, perje na glavi pa z kremplji nog, oz. drgnjenjem ob določene predmete.
Če pa si papiga ali puli ali lomi perje, pomeni, da si ga sistematično uničuje. Najpogosteje novoraslo perje ne more zrasti, kajti papiga si ga sprotno uniči. In s tem si prepreči normalno rast novega perja.
Potrebno je razlikovati goljenje, ki se na določena obdobja pojavlja pri papigah in ki je naravni proces menjave starega in odmrlega perja. To je normalen fiziološki pojav, kjer se staro perje nadomesti z novim.
Prav tako je potrebno razlikovati tri različne tipe puljenja perja, katerih v tem članku detaljno ne bom opisoval ( v kakšnem naslednjem članku )
Bolezensko puljenje pa ni težko prepoznati. Določeni predeli telesa so pogosto popolnoma goli – brez perja. Najpogosteje so to predeli hrbta, pod krili, nog ter celoten sprednji del telesa. Nekatere papige gredo še dlje in si uničijo še celotno perje po krilih. Edino mesto na telesu kjer je perje normalno je glava. Zato ker ga papige s kljunom ne dosežejo.
V kolikor pa papigi manjka perje po glavi, je to najpogosteje ptica v paru in samec samici ali obratno zaradi nesoglasij, nekompatibilnosti para pulita eden drugemu perje. Takšen par je potrebno takoj ločiti.
Najpogosteje si pulijo perje papige, ki so partnerji ljudem in na to področje se bom kasneje vrnil. Ptice v parih ali voljerah se poškodujejo edinole v slučaju, če si par ni naklonjen in prihaja do pogostih prepirov med njima. In ko eden klone pod težo pritiska močnejšega partnerja se to lahko zgodi.
Papige v naravi si perja ne pulijo. Iskanje hrane, življenje v skupini............... tako zaposli vsakodnevno ptice, da nimajo časa razmišljati in se dolgočasiti.
Med papige, ki so potencialni kandidati za takšno početje najpogosteje spadajo papige, ki so tudi najpogosteje željene za hišne ljubljenčke. ( najpogosteje srednje velike in velike papige )
Vzroki za puljenje so ali fizičnega ali pa duševnega značaja. Med telesne vzroke štejemo spremembe v hormonskem stanju, možnost notranjih ali zunanjih zajedalcev, nepravilna prehrana, ki je povezana z podhranjenostjo in večno lahkoto ( papiga redno dnevno prazni posodico z hrano, vendar zaradi nepopolne prehrane trpi večno lakoto ), bakterijske bolezni, notranje glivične bolezni, okužbe, postrižena krila...............
Psihični vzroki pa imajo svojo zgodovino papige v stresnih razmerah. Nekateri kakaduji in žakoji gredo celo tako daleč, da si poleg perja poškodujejo tudi kožo in celo meso in si naredijo živo rano.
Kronično puljenje psihičnega značaja poznajo samo papige v ujetništvu. Slaba prehrana, osamljenost, izguba ali prezir ljubljene osebe, menjava lastnika, stres, ki je povezan v domu družine ali zaradi hrupa, menjave okolja, nepravilnega mesta kletke, premajhna kletka, premajhnega prostora za gibanje, ljubosumja na novega psa, mačko ali zelo pogosto, na dojenčka ki je prišel v hišo.............
Tako kot velja tudi za ostale stvari pri papigah, velja tudi za puljenje perja. Papige so bitja navad. In v kolikor se navadijo puliti perje, bo terapija izredno dolgotrajna, pa še to brez končnega znanega rezulata. V takšnih primerih pride do izraza karakter lastnika in njegova reakcija ko nekaj časa gleda svojega nebogljenca, ki ni več takšen kot nekoč. ( podobno kot pri ljueh - alkohol, tobak, droge... )
Ob pričetku samega puljenja je najboljše takoj obiskati veterinarja, da papigo pregleda in poskusi oz. ugotovi in izključi vse težave z raznimi bakterijami, okužbami, zajedalci........fizične bolezni.
In v kolikor je ptica fizično zdrava, potem je samo še druga možnost – stres.
Potrebno se je pripraviti, kajti zdravljene je lahko kratkotrajno, pogosto zelo dolgotrajno, končni rezultat pa nikoli ni znan. Nekatere papige se nikoli ne pozdravijo.
Pred samim zdravljenjem je najpomembneje ugotoviti VZROK in pričeti iskati razloge za takšno dejanje papige. In če ugotovimo da vzroki niso telesnega značaja, potem moramo najprej pričeti delati na sebi in popolnoma spremeniti odnos do ptice. To je prvi korak. Posvetiti ji moramo več časa in jo predvsem zaposliti. Včasih je že sprememba mesta kletke dovolj. Ali pa nenehno polaganje novih svežih vej, menjava igrač ( mehki les, ki je namenjen uničevanju in grizenju – veje, storži.... ). Če je papiga v premajhni kletki jo zamenjamo z večjo, v kolikor papiga nima mirnega počitka ji ga omogočimo, ( vsaj 12 ur spanca ) omogočimo vsakodnevno kopanje, čimbolj raznolika prehrana................. skratka pri tovrstni bolezni moramo najprej spremniti samega sebe in naš odnos in kasneje pričeti z resno terapijo.
V svetu že obstajajo terapevti – psihologi, ki v nekajurnem pregledu življenjskega prostora papige in pogovoru z lastniki dokaj uspešno ugotovijo razloge za takšno dejanje njihovih papig in tudi svetujejo primerno terapijo, oz. svetujejo z vsemi videnimi pomanjkljivostmi.
Vrnimo se nazaj na bistvo. Nekaj glavnih in večjih razlogov za puljenje.
Zelo pomembno je, da spremenjeno stanje papige opazimo že na samem začetku. Papige imajo izredno lepo negovano perje in v kolikor ga na določenem delu telesa nekaj manjka, potem je to že razlog za intenzivno opazovanje papige. Pomemben predel za opazovanje je perje po krili, ki je človeškemu očesu tudi najmanj vidno, kajti papiga razen v letu in ko se preteguje ima krila spuščena in se perja pod krili ne vidi.
Pomembno je, da poskusimo papigo narediti srečno, sproščeno, zaposleno, aktivno..........
Nevarnost je edino, v kolikor je papigi postalo puljenje že zakoreninjeno in to počne avtomatsko. To početje je popolnoma brezciljno za papigo. Podobno kot človek in cigareti, droga, alkohol.................
Najpogostejša težava je DOLGČASJE Ko papigo prinesemo domov je ponavadi izredno mlada, živahna, radovedna........... vendar pa skozi leta življenja z nami spozna vsak delček našega stanovanja, hiše, pozna vsak premik, skratka ničesar več ji ni zanimivo. Menjava igrač delno pripomore k aktivnosti papig, vendar mora biti menjava izredno pogosta, predvsem pa raznolika. Igrače, les za glodanje, storži, skratka čim bolj pogosta in čimbolj raznolika menjava. Nobena igrača ne more in ne sme biti več kot nekaj dni na enem mestu. Minimalno dvakrat tedensko je potrebno igralnico, kletko spremeniti, oživiti in s tem ponovno pognati našo papigo k radovednosti, aktivnosti.............. dolgočasje je eden od pogostih vzrokov za puljenje peres. Pravilen trening je potrebno začeti že pri mladih papigah in jih navaditi na srečo tako v kletki, kakor izven kletke. Redno zaposlena oseba ne more 24 ur na dan paziti na papigo, zato mora že kot mlado naučiti in jo navaditi tudi na samostojno igro in samoaktivnost.
V kolikor imamo doma dve papigi, sta verjetno in v velikih primerih je tako – nasilno združeni. Papigi se nista kot partnerja izbrali sami, pač pa jih je človek nasilno združil. Nekompatibilnost, ni simpatije............ podobno kot človek. Nekdo drug bi nam izbral življenjskega partnerja. Lahko si mislimo kako bi se počutili v kolikor bi bil ta naš partner nam pravo nasprotje in ne bi doživeli nikakršne kemije............ žalost in obup do konca življenja. Podobno je z papigami. V kolikor se ena ne bo varno ali celo sovražno počutila z drugo je nevarnost...........
Mesto kletke v stanovanju.. Možnost da papigi mesto kjer je kletka ne odgovorarja je pogost razlog. Preveč hrupa okoli kletke, preblizu grelnih teles, prepih, kletka v prostoru kjer pozno v noč gledamo TV, kletka pa ponoči ni pokrita............... mesto kletke, kjer je v bližini kakšna muca, prevelik ropot prometa.......ali pa pogost pojav – premajhna kletka. Pogosto slišim stavke kot so : » Ah, ta kletka je čisto kvalitetna in dovolj velika ?? » Po čigavem normativu ?? Verjetno samo cenovnem, ne pa realnem in velikostnem. V premajhnih kletkah se papige počutijo nervozne, gibalni prostor je majhen in temu primerno prisilimo papigo k nenehnemu » čepenju » v kletki brez možnosti aktivnosti ko smo v službah. Saj se koneckoncev papiga samo dobro obrne v klekti in je že spet na začetku................
Ena izmed nevarnosti kasnejšega resnega samopoškodovanja papige je navada iz mladosti. Papige se kot mladički zelo rade poigravajo z vsem, kar jim pride pod kljun. In ni redko, ko opazimo da ima papaiga v kljunu svoje perje ( recimo pri menjavi perja je eno izpadlo ). Veselo se igra z svojim perjem, uživa kot z največjo igračo. Enkrat, dvakrat, trikrat............. do trenutke, ko papigo postane odvisna. Od česa. Od svojih lastnih sokov. Namreč perje ima v tulcu tekočino ki je sladkastega okusa. In skozi igro z odpadlim perjem pride tudi do okusov. In v kolikor to spozna, potem si izpuli svoje prvo perje in ji postane vedno bolj všeč........... težava ni več daleč. Nikoli, nikoli se ne dopusti, da papiga pride v stik z svojim perjem, zato ga moramo redno odstranjevati iz klekte. In v kolikor vidimo papigo z perjem v kljunu, ji takoj vzamemo.............
To je pogost pojav, ko papige zaradi dolgčasa opazijo perje, ki je odmrlo in samo izpadlo na dnu klekte, zlezelo na dno, primejo v kljum perje, splezajo nazaj na prečko in se veselo poigravajo............. ne dovolite tega.
Ročno hranjeni mladički različnih vrst papig, imajo pogosto težave z strahovi, ki kasneje privedejo do težav. Kot mladiček, papiga spoznava svet okoli sebe, navade, skratka vse ji je zanimivo. V tem času pa nekatere vrste papig izberejo svojega partnerja v obliki človeške podobe in se navadijo na način in stil življenja. Nevarnost nastane, kadar zamenjamo službo, smo več od doma kot ponavadi, skratka dogodi se sprememba na katero papiga ni vajena. Papiga pa kot bitje navad zelo težko sprejme večjo spremembno, ki se je dogodila. Velik problem so mlade bružine, ki se šele odločajo o naraščaju, z njimi pa že nekaj let živi papiga. Zelo različno, vendar pogosto papige sprejmejo dojenčka z odporom in agresijo, oz. velikim ljubosumjem. To vsekakakor ne velja za vse, kajti odvisno od starosti papige, navezanosti na družino, navad, ki jih je imela do sedaj v ružini............... z prihodom novorojenčka pa se situacija v hiši spremeni, čeprav mislimo da se ne bo in logično da se posvetimo najprej otroku. Kar pa je seveda za papigo iz čustvenega vidika izredna tragedija.
Papige so namreč izredno socialna bitja in se dobro počutijo le takrat, kadar imajo z svojo jato – družino, očesni stik. V kolikor to ni mogoče, zelo pogosto kličejo svojo jato – vas.
Vse zgoraj naštete osnovne težave se da nekako omiliti, oz. papigi omogočiti pozitivno spremembo, na katero mi – ljudje lahko vplivamo.
Obstaja pa težava, na katero ljudje skoraj nimamo vpliva in ne moremo pomagati papigi, razen v delnih spremembah. Težava postane, ko papige iz mladičkov in mladih papig postanejo spolno zrele papige. Navezane na ljudi, udomačene, ljubke, simpatične, prijazne..........papige postanejo veliki, močni pravi predstavniki svoje vrste. Še vedno ljubki in prijazni, venda pa pričnejo delovati pri njih spolni hormoni. Želja po potomstvu narašča. Želja je močnejša in močnejša. In človek uporablja podobne poteze kot dve zaljubljeni papigi. Božanje papige po glavi, vratu, hrbtu, trebuhu............ skrakta povsod. In kaj počneta dve zaljubljeni papigi ? Podobno. Čistita si perje povsod po telesu, se ljubkujeta po vratu, glavi, hrbtu.
Človek uporablja pri svojih ljubljenkah podobne poteze kot paapige v naravi. Vendar pa imajo papige v naravi lahko potomce. Kaj pa naše papige, ki živijo z nami ?
To je velik, velik problem, kajti ko papige spolno dozorijo, potem jim geni govorijo in jih silijo k potomstvu. Človek z svojim ljubkovanjem in božanjem potencira spolne hormone iz dneva v dan, iz dneva v dan............. in naposled papiga ne vzdrži več spolnega pritiska in explodira.
Ko papige spolno dozorijo je potrebno biti z njimi izredno pazlijiv, paziti kje in kako se jih dotikamo, da po nepotrebnem ne dvigujemo njihove spolne potrebe. To vsekakor velja za vse vrste papig.
Se dogaja da papiga na roki, igrači, zavesah......... nekako vrti svojo ritko in oponaša spolni odnos z partnerjem. Mogoče poznate ta stavek ?? Veliko ljudi me pokliče in povpraša zakaj papiga in sploh kaj počne njihova papiga.
In v kolikor je puljenje perja povezano z močjo spolnega nagona, potem obstaja samo ena rešitev. Mi kod družina ali vi kot družina ji ne morete pomagati. Kajti njeno trpljenje se bo samo še stopnjevalo. Edina rešitev je spustiti papigo k nekemu rejcu v jato, da si poišče svojega partnerja in prične uresničevati svoje poslanstvu. Seveda pa v kolikor ni prepozno in papiga že ni čisto psihično izčrpana.
To je bilo samo na kratko. Obstaja še mnogo drugih razlogov za puljenje perja pri papigah in mnogo situacij, zaradi katerih to počno in vedno bomo lahko poskušali najti rešitev, v kolikor se bomo najprej sami sebe vprašali ? Kje sem ga polomil, da se to zgodilo. In ko spoznamo in vemo za VZROK takšnega početja naše papige, potem lahko pričnemo z terapijo.
Glede na to, da sem pred časom pričel z intenzivnim nabiranjem znanja o socialni psihologiji papig in imate mogoče podobno težavo, mi lahko napišete mejl in vsekakor bom upošteval vašo zasebnost glede težave. Pomembno je, da poskusimo najti ustrezno rešitev in zmanjšati trpljenje papige.
Sekardi Robert |
